Obravnava smrčanja in spalne apneje

Smrčanje je neprijeten zvok, ki nastane v zgornjem dihalno-prebavnem traktu zaradi plapolanja mehkih struktur, najpogosteje ustnega dela žrela (tj orofarinksa). Smrčanje je zelo pogost simptom zaradi katerega vsakodnevno trpi vsak četri odrasel ali njegov spalni partner. Posledično ima smrčanje zelo pomembno negativen vpliv na kakovost spanja in življenja. Vsakega bolnika s smrčanjem mora pogledati specialist otorinolaringolog, ki s celostnim ORL pregledom ugotavlja vzrok smrčanja. Ta se najpogosteje nahaja v žrelu, natančneje na mehkem nebu, ki med spanjem prične plapolati in ustvarjati vibracije ter zvočni fenomen smrčanja. Potrebno je ugotoviti tudi pridružene bolezni ali stanja, ki okrepijo smrčanje med katere spadajo tudi težave s prehodnostjo nosu (na primer ukrivljenost nosne pregrade, vnetje nosne sluznice, prekomerna telesna teža, uživanje nekaterih zdravil in alkohola). V kolikor na podlagi pogovora z otorinolaringologom ugotovimo simptome v povezavi s spalno apnejo, ki je prisotna približno pri polovici smrčačev, je potrebno natančneje opredeliti stopnjo spalne apneje. To se opravi s preiskavo spanca, t.i. poligrafijo, s katero beležimo dihanje v povezavi s pretokom zraka skozi nos in usta, dihalni napor, nasičenost krvi s kisikom, srčni utrip, smrčanje in položaj telesa. Rezultate preiskave interpretira subspecialist somnolog, tj. nevrolog s poglobljenim strokovnim znanjem iz področja spanca.

Smrčanje se trajno in učinkovito odpravi s spremembo življenskega sloga, ki vključuje zdravo uravnoteženo prehrano, izogibanje pretiranemu uživanju alkohola in redno telesno aktivnost. Do doseganja tega cilja je pogosto potrebno premostitveno zdravljenje smrčanja, ki je čim manj invazivno, ne povzroča nepovratne škode na človeškem telesu. Med te posege spada radiofrekenčna ablacija mehkega neba, ki jo specialist otorinolaringolog izvede pri bolniki, ki trpi za smrčanjem zaradi plapolanja mehkega neba. Izvede ga tako, da po opravljenem celotnem ORL pregledu prvo opravi anestezijo ustne votline in mehkega neba z anestetikom v spreju. Bolnik učinek anestetika občuti kot cmok v žrelu, ki izzveni po približno 1 uri. Anesteziji s sprejem sledi lokalna anestezija, med katero otorinolaringolog injicira lokalni anestetik na več delov mehkega neba. Postopek lokalne anestezije je večinoma blago, pri nekaterih pa zmerno boleč. Že po nekaj sekundah se lahko izvede postopek nekajminutne radiofrekvenčne ablacije mehkega neba, ki pomeni, da z iglo, ki prevaja električni tok zbodemo mehko nebo na več mestih. Po koncu posega bolnik grgra raztopino vodikovega peroksida za preprečitev krvavitve in očiščenje žrela. Približno 15-30 minut po posegu lahko bolnik zapusti ambulanto z izvidom in navodili.

Po radiofrekvenčni ablaciji mehkega neba bolnik lahko izboljšanje pričakuje po 2-4 tednih, saj se v tem obdobju razvije brazgotina v podsluzničnem tkivu mehkega neba, ki zmanjša njegovo ohlapnost. Približno 7-10 dni po posegu bolnik lahko čuti simptome podobne vnetju žrela, ki jih uspešno lajša z analgetično anestetičnimi pastilami ali peroralnimi analgetiki. Na dan posega se odsvetuje uživanje vroče, začinjene in ostre hrane in pijače, kasneje prehranskih omejitev ni.

Učinki radiofrekvenčne ablacije so večinoma srednjeročni (3-6 mesecev), pri nekaterih tudi dolgoročni (več kot eno leto). V primerih, ko se težave ponovno pojavijo, se poseg lahko ponovi ali opravi bolj invaziven poseg, imenovan uvulopalatofaringoplastika (UPPP ali UP3).